zaklepna maksilofacialna mini pravokotna plošča

Zaklepna plošča je pripomoček za fiksiranje zloma z zaklepno navojno luknjo. Zaklepna plošča omogoča, da se kost trdneje veže na ploščo, zaradi česar je amputirana okončina po premestitvi bolj stabilna.

Zaklepne plošče so bile prvič uporabljene pred 20 leti v hrbtenični in maksilofacialni kirurgiji za stabilizacijo zlomov, hkrati pa zmanjšale obsežno disekcijo mehkega tkiva in poškodbe.

Zaklepna plošča je naprava za fiksiranje zloma z navojnimi luknjami, v kateri plošča deluje kot naprava za fiksiranje kota, ko je vstavljen vijak z navojno glavo. Za različne vstave vijakov so lahko na voljo tako zaklepne kot nezaklepne luknje. Vsaka plošča, ki lahko priviti v fiksno (stabilno) Kotni vijak ali sornik je v bistvu blokirna plošča. Pritrditev jeklene plošče ni odvisna od kostnega trenja za vzpostavitev povezave, ampak je v celoti odvisna od blokirne strukture same jeklene plošče. med jekleno ploščo in kostno površino lahko ostane določena vrzel, kar odpravi škodljiv učinek težkega stika med jekleno ploščo in kostjo ter močno izboljša prekrvavitev ter rast in okrevanje pokostnice. Glavna biomehanska razlika med tradicionalna jeklena plošča in tradicionalna jeklena plošča je, da se slednja zanaša na silo trenja na vmesniku kostna plošča, da stisne kost.

Zaklepni vijak je samorezni vijak in se lahko uporablja brez vrezovanja ali vrtanja za kosti. Med jekleno ploščo in kostno skorjo ni pritiska, zato ni pritiska na pokostnico, da se zaščiti prekrvavitev pokostnice. Kar zadeva kirurško tehniko, lahko izpolnjuje zahteve minimalno invazivnega delovanja in lahko dobro zaščiti lokalno prekrvavitev zloma, tako da operacija presaditve kosti ni potrebna. Notranji fiksacijski oder je elastičen.V prisotnosti obremenitve pride do stimulacije stresa med zlomnimi bloki, kar vodi k nastanku kalusa in celjenju zloma.

Po maksilofacialnem zlomu gre predvsem za redukcijo in fiksacijo. Pomemben znak redukcije zloma čeljusti je ponovna vzpostavitev normalnega okluzijskega razmerja zgornjih in spodnjih zob, to je obsežnega kontaktnega razmerja zob. V nasprotnem primeru bo to vplivalo na obnovitev funkcije žvečenja. po celjenju zloma. Obstajajo tri pogoste metode ponastavitve:

1. Manipulativna redukcija: v zgodnji fazi zloma čeljusti je segment zloma relativno aktiven, premaknjeni segment zloma pa je mogoče z roko vrniti v normalen položaj.

2. Trakcijska redukcija: po zlomu čeljusti, po daljšem času (več kot tri tedne maksile, več kot štiri tedne mandibule), se zlom delno celi fibrozno tkivo, ročna repozicija ni uspešna, lahko uporabimo metodo zmanjšanja vleka. Večnamenska vleka čeljusti pri zlomu spodnje čeljusti je v kosti spodnje čeljusti premik zlomnega odseka namestitve pododseka opornice zobnega loka, nato pa med opornico zobnega loka in maksilarno, z a majhna gumica za elastično trakcijo, tako da postopoma vzpostavi normalno okluzijsko razmerje. Po zlomu čeljusti, če se zlomni segment premakne nazaj, lahko na čeljustno zobovje namestimo opornico zobnega loka in mavčno kapo s kovinskim nosilcem. narejen na glavi.Elastična trakcija se lahko izvede med opornico zobnega loka in kovinskim nosilcem, tako da se segment maksilarnega zloma lahko obnovi naprej. Horizontalna gravitacijska trakcija se lahko uporablja tudi, kadar je potrebna velika vlečna sila.

3. Odprta redukcija: Indikacije za odprto redukcijo so široke. Odprto redukcijo je treba opraviti, ko je segment zloma zamaknjen za dalj časa in pride do celjenja vlaken ali kostne nepravilnosti, zmanjšanja pa ni mogoče doseči z manipulacijo ali vleko. vlaknasto tkivo, ki nastane pri izpahu, celjenje med zlomljenima koncema zloma se izreže ali se kalus izklesa in čeljust ponovno razreže, da se vrne v normalni položaj. Odprta redukcija se običajno uporablja pri svežih zlomih ali odprtih zlomih s težavami pri ročnem zmanjševanju ali nestabilnosti po zmanjševanju.