ortodontski ligacijski žebelj 1.6 samovrtanje in narezovanje

Metoda ligacije in fiksacije med majhnimi obročastimi čeljustmi je primerna za:

1. Enojni linearni zlom telesa spodnje čeljusti brez očitnega premika.

2. Benigni tumor telesa mandibule ali brade je bil odstranjen in kost takoj cepljena.

3. Celovita pomožna fiksacija mandibularnih defektov po poškodbi s strelnim orožjem s presaditvijo kosti.

Zgodnja redukcija, fiksacija in funkcionalna motorična terapija so tri načela za dokončno zdravljenje zlomov okončin. Načelo zdravljenja zlomov čeljustne kosti ima svoje podobnosti in razlike, zlomi zgornje čeljusti, ker so mišice na površini kosti poleg krilo notranje in zunanje mišice, bolj za izražanje nekaterih šibkih mišic, dokler se zobje lahko vrnejo v normalno razmerje, ocenite, da je bil odsek zloma ponastavljen, nato izberite fiksne metode zloma, pritrjenega na dnu lobanje. In zlom spodnje čeljusti zaradi močnega vlečenja žvečilnih mišic lahko povzroči očiten izpah, metoda fiksnega zloma čeljusti mora biti bolj stabilna, hkrati pa upoštevati temporomandibularni sklep zgodnje funkcionalne vadbe, aktivna in neboleča aktivnost lahko spodbuja prekrvavitev kosti in mehkega tkiva, sinovialna tekočina spodbuja prehrano sklepnega hrustanca v kombinaciji z delno obremenitvijo, preprečuje atrofijo mišične neuporabe, togost sklepov itd., zato smernice za zdravljenje zlomov mandibule stremijo k trem načelom.

Obnovitev okluzije je cilj zdravljenja.Zlom čeljustne kosti se od zloma dolge cevi razlikuje po njegovi pomembni posebnosti, to je, da na telesu čeljusti obstaja vrsta zobnega loka in nastanek normalnega okluzijskega razmerja med zgornjo in spodnjo čeljustjo, ki skrbi za žvečno funkcijo. Ali je mogoče obnoviti okluzijsko razmerje zgornjih in spodnjih zob, je eden najpomembnejših kazalcev za oceno učinka zdravljenja zloma čeljusti. Zobje na kostnem segmentu se pogosto uporabljajo kot podpora ali sidrna osnova za redukcijo in fiksacijo z ligacijo loka opornice ali druge intraoralne opornice. Pri poškodbah brez strelnega orožja je priporočljivo čim bolj ohraniti zobe na prelomni liniji. Če je korenina zlomljena, je zob izjemno ohlapen, prelomna linija je udarjena skozi tretji mandibularni molar ali je zob vdelan, je treba zob odstraniti. Pri poškodbi čeljusti s strelnim orožjem je treba bolj negovati alveolarni proces preostalih zob, ki ga je treba obnoviti in obdržati na vse možne načine, krona je zlomljena, vendar obstaja močna korenina, še posebej po zlomu močne korenine, se lahko uporablja za zdravljenje koreninskih kanalov, lahko pa tudi kot žebelj ali kritje pritrditve nosilcev.

Do 50–70 % ljudi, ki preživijo prometne nesreče, trpi zaradi poškodb obraza.V večini razvitih držav je nasilje drugih ljudi nadomestilo trčenje vozil kot glavni vzrok maksilofacialne travme;V državah v razvoju so prometne nesreče še vedno glavni vzrok.Varnostni pas in zračna blazina sta bila uporabljena za zmanjšanje pojavnosti maksilofacialne travme, vendar se ti zaščitni ukrepi ne zmanjšajo zlomov spodnje čeljusti, in sicer čeljustne kosti.Uporaba motorističnih čelad lahko učinkovito zmanjša maksilofacialno travmo.

Maksilofacialni zlomi so porazdeljeni v dokaj normalni krivulji glede na starost, z največjo incidenco med 20. in 40. letom, otroci, mlajši od 12 let, pa utrpijo le 5–10 % vseh maksilofacialnih zlomov.Večina maksilofacialnih poškodb pri otrocih vključuje raztrganine in poškodbe mehkih tkiv.Na otroškem obrazu je manjši delež kortikalne in gobaste kosti, slabo razviti sinusi krepijo kosti, maščobne blazinice pa ščitijo obrazne kosti.

Poškodbe glave in možganov so pogosto povezane s poškodbo maksilofacialnega področja, zlasti zgornjega dela obraza;možganska poškodba se pojavi pri 15–48 % ljudi s maksilofacialno travmo.Sočasne poškodbe lahko vplivajo na zdravljenje poškodbe obraza;na primer lahko se pojavijo in jih je treba zdraviti pred poškodbami obraza.Osebe s poškodbo nad nivojem ključnice veljajo za visoko ogrožene za poškodbe vratne hrbtenice (poškodbe hrbtenice v vratu), zato je treba upoštevati posebne previdnostne ukrepe, da preprečimo premikanje hrbtenice, ki bi lahko poslabšalo poškodbo hrbtenice.