ortognatska 0,6 anatomska L plošča

Vgravirane črte v korakih po 1 mm na vsadkih zagotavljajo vizualno pomoč pri upogibanju plošče.

Oralna in maksilofacialna deformacija se nanaša na nenormalno velikost in obliko zgornje čeljusti, ki jo povzroča nenormalen razvoj zgornje čeljusti, nenormalno razmerje med zgornjo in spodnjo čeljustno čeljustjo ter njen odnos z drugimi kraniofacialnimi kostmi, pa tudi nenormalno razmerje med čeljustno čeljustjo in zob, nenormalno delovanje ustnega in čeljustnega sistema ter nenormalno morfologijo obraza. Namen ortognatske kirurgije je popraviti napačno postavljene zobe, urediti neskladen zobni lok in razmerje med zobmi in čeljustmi, odpraviti interferenco med zobmi in čeljustmi, urediti zobovje in odpraviti kompenzatorni nagib zob, tako da lahko z operacijo nemoteno premaknemo vrezan kostni segment v načrtovano korekcijsko lego in vzpostavimo dobro razmerje med zobmi in čeljustmi.

Že leta 1928 je Fauchard poskušal popraviti posamezen izpah zoba z zobno spono, vendar je kirurško zdravljenje kostnih deformacij zob in čeljusti razvil Hullihen leta 1848 in o njem prvič poročal leta 1849. Od takrat, čeprav so si številni znanstveniki prizadevali raziskati in izboljšati, učinek zdravljenja ni idealen zaradi omejene tehnologije in medicinske ravni v tistem času, tako da v naslednjih 100 letih zdravljenje zobnih in maksilofacialnih deformacij napreduje počasi. Do poznih 1950-ih je z razvojem anesteziologije, osnovne kirurgije, uporabne anatomije in specialnega kirurškega instrumentarija se je hitro razvila kirurška korekcija zobnih in čeljustnih deformacij.

Leta 1957 sta Trauner in Obwegeser prvič poročala, da je Dal Pony (1961) izboljšal sagitalno razcepljeno ramus osteotomijo z uporabo intraoralnega pristopa, kar je označilo novo stopnjo kirurškega zdravljenja maksilofacialnih deformacij. Od 1970-ih je zaradi Bella in prizadevanja mnogih znanstvenikov, v sistemu oskrbe s krvjo čeljusti čeljusti in tkiva uporabne anatomije ter prekinitve oskrbe kosti s krvjo po dinamičnih spremembah preboja, so dodatno postavili biološko osnovo sodobne kirurgije čeljusti, da bi dosegli vsak zob - - transplantacija lepljive periostalne kosti kompozitnega tkiva pedicle translocation, zagotavlja znanstveno osnovo in jamstvo za uspeh. Poleg tega vzpostavitev principa kirurško-ortodontskega kombiniranega zdravljenja naredi kirurško zdravljenje zobnih in maksilofacialnih deformacij bolj popolno in resnično vstopi novo obdobje združevanja funkcije z morfologijo.

Ker mora kirurško zdravljenje pacientov z zobnimi in maksilofacialnimi deformacijami temeljiti na deformacijah in zahtevah zdravljenja, je treba dentalni in kostni kompleks razrezati in premakniti, da se rekonstruira tridimenzionalni prostorski odnos in funkcija normalne zobne in čeljustne strukture, in doseči zadovoljiv kozmetični učinek maksilofacialnega. Zato je treba načrt zdravljenja, zob? Prilagoditev razmerja, lokacije kostnega reza, smeri in razdalje gibanja kosti ter izbiro kirurškega načrta vse to natančno pretehtati in oblikovati pred operacijo, pričakovani terapevtski učinek izbranega načrta pa predoperativno predvideti.

Ortognatska kirurgija se uporablja za reševanje funkcionalnih nepravilnosti ali morfoloških nepravilnosti obraza, ki nastanejo zaradi nenormalne velikosti in oblike zgornje čeljusti, ki je posledica razvoja čeljustne čeljusti, ter nenormalnega razmerja med velikostjo in obliko čeljustne čeljusti ter drugimi obraznimi kostmi. Morda bo potreben kirurški poseg za izboljšanje obraznih potez, vključno s hudim zgornjim alveolarnim anteriornim štrlenjem (jedniki), spodnjim alveolarnim anteriornim štrlenjem (pregriz), velikimi odprtinami sprednje čeljusti in hudimi odstopanji kosti.